Lunina površina se z Zemlje zdi skoraj nespremenljiva, vendar je v resnici še vedno tarča vesoljskih skal.
Eden takšnih trkov je bil tako silovit, da je v nekaj trenutkih ustvaril krater, širok 222 metrov in globok približno 43 metrov. Še bolj nenavadno je, da znanstveniki precej natančno vedo, kdaj se je zgodilo. Na posnetku iz 11. aprila 2024 kraterja še ni bilo, na naslednjih posnetkih po 22. maju pa je bil že tam. NASA ga opisuje kot največji novo nastali krater, ki so ga doslej odkrili v Osončju.
Odkritje se je začelo z nenavadno svetlo liso
Kraterja niso opazili v trenutku trka. Robert Wagner iz podjetja Intuitive Machines je oktobra 2025 opravljal rutinski pregled posnetkov Nasinega Lunar Reconnaissance Orbiterja, ko je na zemljevidu zagledal nenavadno veliko svetlo območje s temnejšim obročem. Primerjava starejših in novejših fotografij je pokazala, da gre za sled velikega udara. Šele podrobnejši posnetki visoke ločljivosti so razkrili dejanske razsežnosti novega kraterja. Mednarodna astronomska zveza ga je poimenovala McGetchin, po ameriškem geologu in raziskovalcu Lune Thomasu McGetchinu.
Kaj je treščilo v Luno?
Znanstveniki ocenjujejo, da je Luno zadel asteroid ali del kometa, velik približno toliko kot tri- do šestnadstropna stavba. Ker Luna praktično nima atmosfere, vesoljske skale pred trkom ne izgubljajo hitrosti zaradi zračnega upora in ne zgorijo tako kot številni manjši meteoroidi, ki vstopijo v Zemljino atmosfero. Dogodek takšne velikosti naj bi se na Luni zgodil približno enkrat na stoletje ali še redkeje.
Udarec ni spremenil samo mesta, kjer je nastal krater
Eden zanimivejših rezultatov se je pokazal šele pri meritvah temperature. Instrument Diviner na LRO je okoli kraterja zaznal približno 6,4 kilometra široko območje, ki je ponoči za okoli 8 do 9 °C hladnejše od okolice. Razlog ni v drugačni sestavi kamnine, temveč v tem, kaj je udarec naredil površini. Eksplozivna sila je lunin regolit – rahlo plast prahu in zdrobljenih kamnin – premešala in razrahljala. Tak material ima manjšo gostoto in ponoči slabše zadržuje toploto. To pomeni, da lahko velik udarec površino spremeni več kilometrov stran od samega kraterja.
Luna dobiva nove kraterje pogosteje, kot bi si mislili
McGetchin je izjemen predvsem zaradi svoje velikosti, novi kraterji pa sami po sebi niso nič nenavadnega. Lunar Reconnaissance Orbiter Luno opazuje že od leta 2009. V tem času je njegova ekipa identificirala najmanj 1000 novih udarnih kraterjev in okoli 100.000 drugih sprememb površja, povezanih z udarci in razpršenim materialom. Večina novih kraterjev je seveda neprimerljivo manjših od McGetchina.
Prav dolgotrajno fotografiranje istih območij pa znanstvenikom prvič omogoča, da takšne spremembe spremljajo skoraj v realnem geološkem času.
